|
SveĹľ, optimističen pristop Humanistične psihologije
Za razliko od klasične klinične psihoalitične prakse, ki za pomoč osebam v stiski uprablja analizo oz. "predalčkanje pacienta", Metoda Clearing, kot del moderne humanistične oz. psihologije, jemlje trenutno teĹľavno stanje osebe zelo stvarno in resno. K reševanju težav pristopa optimistično in sicer tako, da upošteva potencial, ki vsak izmed nas pravzaprav je. Humanistična psihoterapija se prične tam, kjer se klinična psihoanaliza konča.
Pristop je realen, sveĹľ in optimističen.
Humanistična psihologija se je od sredine prejšnjega stoletja do danes razvila v t.i. mainstream psihologijo, ki podpira človeka kot celoto in ga obravnava kot takega tudi v psihoterapiji.
Glavne poteze moderne humanistične psihologije:
- Človek je globoko v sebi čist, dober in povsem v harmoniji sam s seboj in svetom.
To je seveda v popolnem nasprotju z drugimi dvemi vidiki moderne psihologije (Freudova psihoanaliza ter ortodoksna akademska behavioristično-kognitivna psihologija), ki prisegata na inherentno pokvarjenost, destruktivnost ter dokončnost nevrotične človeške psihe. Humanistično psihologijo zato včasih imenujemo tudi "tretja sila psihologije".
To, da je človek v sami srži dober, in neomejen potencial, seveda ne pomeni ljudje včasih niso destruktivni in da zlo na svetu ne obstaja. Pomeni le to, da če je človeku ponujena pomoč v obliki varnega okolja, v katerem se bo počutil sprejetega in razumljenega, bo napredoval. Počasi in v svojem ritmu. Humanistični psihologi in psihoterapevti torej stojimo za dejstvom, da so negativnosti v človeku v kateri koli situaciji le trenutne narave in da je vedno prostora za napredek.
- Človek je celota, ki ga sestavljajo fizično telo, čustva, intelekt, transpersonalni jaz in duhovna srž.
Če torej želimo res napredovati in biti bolj izpolnjeni, je potrebno upoštevati vse te dele človeškega obstoja. Le tako lahko resnično raliziramo človeški potencial. Za kar se pri humanistični psihologiji torej zavzemamo je integracija. Integracija v tem kontekstu pomeni, da se oseba lahko pozdravi, da lahko napreduje, celovito.
Pod celovit pristop sodi tudi spoznanje, da smo ljudje v bistvu sami odgovorni za stvari, ki se nam dogajajo. Se pravi, če me boli koleno, to ne pomeni, da je za to izrecno kriv nekdo zunaj mene samega. Naše misli, čustva in stanje fizičnega telesa je naša odgovornost.
Ta moment je zelo pomemben, ker samo prevzemanje odgovornosti inicira globoko v naši psihi osvobajajoče možnosti za resnično napredovanje in doseganje trajne sreče.
- Človek ni uboga žrtev ali agresor nad samim seboj in okolico, temveč živo bitje, ki se razvija.
Daleč, daleč naprej je tak pristop od klinične psihoanalize in še dlje naprej od behaviorističnega mehanskega obravnavanja človeškega ravnanja.
Pionir humanistične psihologije, Abraham Maslow, je podal zanimivo in za tedanji čas (v pedesetih letih prejšnjega stoletja) precej špekulativno teorijo človeškega razvoja. Vendar najnovejše raziskave kažejo, da se človek dejansko razvija skozi različne faze, od rojstva prek otroštva do mladosti in adolescence in pe naprej. Nič ni absolutno postavljeno, vedno je možnosti za napredek. To je še ena pozitivna lastnost humanističnega pristopa k človeški psihi.
Če torej povzamem, humanistična psihologija odločno zagovarja pozitivne lastnosti človeške psihe in na neomejene inherentne potenciale človeške zavesti. Kakršen koli problem torej imamo v življenju, naj se nahajamo v še tako trdi in nevzdržni situaciji, VEDNO je pristora za napredek. Mehanske omejenosti psihoanalize ali behavioristično-kognitivne psihologije so le en vidik človeške narave. Le en vidik. Zakaj bi se fokusirali na to negativno plat?
Absurd klinične psihiatrije in psihoanalize
Pri klasični psihiatriji govorimo torej o suhoparni analizi teĹľav in inherentni omejenosti Freudovskega pristopa (nezavedno je absolutno, vse kar lahko naredimo je le manjšanje njenega vpliva) in, po besedah psihiatrov, o prib. 20% uspešnosti zdravljenja t.i. "mentalnih motenj"
Pri takem pristopu oseba ni prav zares aktivno vključena v sam proces terapije in vse prevečkrat obravnavana kot nesposobna reševanja svojih teĹľav (beri: napotena v lekarno po take in drugačne psihoaktivne tabletke).
Seveda ima vsak pristop tudi dobre plati, v to ni dvoma. Če ne gre drugače, je tudi predalčkanje in analiziranje neke vrste posredna pomoč.
Klinična psihiatrija temelji na analitičnem pristopu k pomoči osebam v težavah. In biblija klinične psihiatrije je seveda DSM - Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (Diagnostični in statistični priročnik mentalnih motenj). To je glavna referenca za psihiatre, trenutno v svoji četrti reinkarnaciji.
Kar je zanimivo, in iz mojega vidika osupljivo, je to, da najdemo v tej avtoritativni referenci doktorjev medicine in specializiranih psihiatrov označena za mentanlne motnje banalna stanja, kot so:
- jecljanje,
- motnje črkovanja,
- motnje pisanega izražanja,
- problem življenske faze,
- kajenje (nikotin)in uživanje kave (kofein) in ustrezajoče težave ob prenehanju uživanja,
- matematična motnja,
- motnja rivalstva dvojčkov itd...
Če povem to na drugačen način, so torej vsi tisti ljudje, ki jim bolj ležijo družbene vede in ki jim matematika ne gre od rok, moteni? In je vsaj 75% ljudi, ki se pisno sploh nočejo izražati, prav tako mentalno motenih?
Dajte no, lepo vas prosim. In imam sam mentalno bolezen zato, ker sem dvojezičen in pri izdelkih podiplomskega študija v akademski angleščini venomer delam napake črkovanja?
In jecljanje je prav tako mentalna bolezen? Pa trenutni problemi v različnih življenskih fazah, najstnikov, recimo? Hmm.
Da o "mentalnih boloznih in motnjah" kajenja ter pitja kave in krize prenehanja sploh ne govorimo, a ne. Dajte no.
In ne boste verjeli, v letih od 1952 se je število "mentalnih motenj" in bolezni povišalo za več kot trikrat! Leta 1952 je bilo v DMS-ju vključenih 112 bolezni, leta 1994 pa že kar 374! In kot pravi G. Paul Lutus v svojem članku "Is psychology a science?", bomo v daljnji prihodnosti imeli prav vsi nekakšno vrsto mentalne bolezni, ker enostavno nič več ne bo normalno!
In kar je še najbolj zanimivo pri vse tem je to, da število "mentalnih motenj" v DMS-ju venomer narašča. Lahko na podlagi tega sklepamo, da je človeška rasa vse bolj mentalno obolela? Še ne smešen primer: še do nedavnega je bila v tej psihiatrični bibliji kot mentalna bolezen uvrščena tudi homoseksualnost!
Z vsem dolžnim spoštovanjem do kolegov psihoterapevtov in psihologov, to je popolni absurd. Moje osebno mnenje je, da je celotna klinična psihiatrija zgrešena v svoji srži: fokusirana je na negativnosti v človeški psihi. Inherentna omejenost Freudovega pristopa, torej.
Naj tukaj izpostavim še en paradoks. Kako naj oseba prav zares napreduje do večje sreče in izpolnjenosti, če pa je uradno klasificirana in diagnosticirana kot recimo manično depresivna oseba (seveda na podlagi zgoraj opisanega dvomljivega priročnika)? Najmanj kar kdorkoli od nas v težavah potrebuje je taka negativna označitev. Iz lastnih psihoterapevtskih izkušenj točno vem, da je lahko kakršna koli negativna oznaka zelo občutljive osebe zanjo porazna. Namesto spodbujanja, optimizma in podpore ima torej oseba pri psihiatru težko pot: diagnosticiranje ima učinke anestetika in direktno negativnega potenciranja že tako težavnega stanja osebe. Hmm.
Kako lahko doktor medicine in specializiran psihiater mirne duše označi nekoga za mentalno bolnega le na podlagi svoje akademske izobrazbe in na podlagi omenjenega priročnika? Hmm. Simptomi, znacilni za dolocene "mentalne bolezni" vendarle ne morejo biti univerzalni, saj ljudje nismo mrtvi kamni in temvec Ĺľiva bitja.
Ena od mojih strank je to nedoslednost prav lepo povzela: "Le kako me lahko nek psihiater v eno urni seansi tako detaljno spozna, da postavi edino pravo diagnozo? In kaj mi pravzaprav ta diagnoza sploh koristi? Zakaj se raje ne ukvarja z menoj?"
Moje skromno mnenje je, da je klinična psihiatrija ekvivalent standardni fiziki oz. Newton-ovi mehaniki. Vsekakor je veljavna, vendar pa velja le za zelo omejene vidike realnosti. In prav gotovo veste, da je standardna mehanika le šibak in precej plitek uvod v kvantno mehaniko, kjer nič ni več 100% gotovo in kjer si vsak izmed nas sam kreira svojo subjektivno realnost. In točno to pravi tudi humanistična psihologoja.
Pri humanistični psihoterapiji, pri Clearingu o analizi oz. predalčkanju osebe in njenih trenutnih teĹľav seveda ni ne duha ne sluha. Oseba se v procesu jemlje kot sam center dogajanja, njene trenutne teĹľave kot relativne in ovire na poti do njenih ciljev.
V seansah ne omejujemo oseb s takimi in drugačnimi oznakami, temveč jim pomagamo, da se same (s pomočjo terapevta) postavijo na noge in presežejo potrebo po uporabi nekonstruktivnih čustvenih in mentalnih stanj.
Pristop je torej sveĹľ, optimističen in realen. V sam proces terapije je oseba vključena izrazito aktivno, pomaga se ji, da realizira svoje inherentne potenciale, sama in povsem v svojem ritmu. Namesto, da terapevt med seanso Clearinga brska po spominu in išče ustrezno suhoparno oznako oz. diagnozo, se raje posveti direktno osebi in ji pomaga, da sama, v svojem ritmu najde avtentične želje in cilje ter tudi vse ovire, ki so v njej in s katerimi se sama omejuje na poti do njenega cilja.
Vsekakor tak pristop ni za vsakogar, sodelovanje osebe pri taki terapiji je nujno potrebno, angažiranost zelo pomembna. Nagrade so seveda temu primerne, oseba sama sebe skozi tako terapijo bolje spozna, ozavesti avtentične želje, nauči se soočanja in izražanja globjih čustev. Postane samozavestna in na koncu koncev neodvisna tudi od terapije in terapevta.
V seansah se torej ne daje povdarka na tako in drugače poimenovane psihoze in stanja uma, temveč na samo osebo, Ĺľivo, prezentno in optimistično. Tak pristop omogoča vsaj 4x višjo uspešnsot od tiste, ki jo klinicni psihiatriji priznavajo sami psihiatri...
Humanistični pristopi k terapiji v tujini
Kot pri veliki večini stvari, je tujina tudi pri psihoterapevtskih pristopih daleč pred nami. V ZDA in Veliki Britaniji denimo, humanistični pristop k reševanju teĹľav oseb vztrajno izpodriva suhoparne Freudovske analitične pristope.
Več informacij o humanistični psihologiji lahko najdete na spodnjih povezavah (odprejo se nove strani v angleškem jeziku):
- Humanistična psihologija >>
- Humanistična psihoterapija, pregled >>
S postavitvijo same osebe v center dogajanja njenega Ĺľivljenja in z optimističnim obravnavanjem osebe kot neomajnim potencialom, se moderna humanistična psihologija zelo pribliĹľuje filozofskim tudi postavkam iz Vzhoda, kjer so ta dejstva poznana Ĺľe na tisoče in tisoče let...
Humanističen pristop k terapiji je v bistvu kompatibilen z veliko večino svetovnih filozofskih smeri, kot so Budhizem, Vedanta itd... in pogumno hodi iz roko v roki s transpersonalno psihologijo.
Edmond C., univ. dipl. psih.
© 2007 by iC Team s.p.
Kako izbrati terapevta in vrsto terapije?
Vsekakor je izrednega pomena komu oseba zaupa pri pomoči iz trenutnih teĹľav. Pri izbiri terapevta/ke je seveda pomembno kar nekaj dejstev.
Oglejte si najpomembnejše, tukaj >>
|
