|
tiara
Registered: 06/11/08
Posts: 1
|
 sreda, junij 11 2008 11:18 |
|
Pozdravljeni!
Moje življenje se je sicer obrnilo v pravo smer, vendar se trenutno ne premaknem nikamor. V preteklosti mi ni bilo lahko, vendar sem se odločila, da ne bom igrala več vloge žrtve. Strahov ki me ovirajo je več. Največji med njimi je strah pred bližino ljudi. Bilo je celo tako zelo hudo, da sem na vsako banalno vprašanje (glede mene) odgovorila z lažjo, samo da me sogovornik ne bi spoznal takšno kot sem. Stara sem 25 in nikoli nisem imela resne zveze. Prijateljev in znancev me po določenem času postane »strah«, tako da sem ponavadi zamenjala celotno družbo. Zdaj se trudim in delam na tem.
Moje vprašanje iz tega sledi: Ali je možno, da ta strah in ostale strahove povezane s slabo samopodobo rešim sama, ali po vašem mnenju rabim strokovno pomoč? Pri terapiji se bojim, da bo proces prehiter in preveč boleč.
Do kakšnih dveh let nazaj nisem poznala nobenega čustva ne veselja, ne žalosti, ne jeze, ne strahu,... Večini teh čustev zdaj dovolim na plan, le jeza mi je neznanka. Ponavadi, ko bi realno gledano morala prekipevat od jeze, najprej padem v en čuden »trans« ko ničesar ne čutim, potem pa me popade žalost. Zanima me kako ozavestit jezo, ki jo potlačim in zadevo speljem po starih poznanih poteh.
Hvala za odgovor!
LP,t
|
|
|
|
|
| |
Edmond C.
Registered: 01/01/04
Posts: 77
|
| sreda, junij 18 2008 12:00 |
|
[Quote by: tiara] Pozdravljeni!
Moje življenje se je sicer obrnilo v pravo smer, vendar se trenutno ne premaknem nikamor. V preteklosti mi ni bilo lahko, vendar sem se odločila, da ne bom igrala več vloge žrtve. Strahov ki me ovirajo je več. Največji med njimi je strah pred bližino ljudi. Bilo je celo tako zelo hudo, da sem na vsako banalno vprašanje (glede mene) odgovorila z lažjo, samo da me sogovornik ne bi spoznal takšno kot sem. Stara sem 25 in nikoli nisem imela resne zveze. Prijateljev in znancev me po določenem času postane »strah«, tako da sem ponavadi zamenjala celotno družbo. Zdaj se trudim in delam na tem.
|
|
Živjo Tiara,
hvala vam za obisk moje spletne strani.
Najprej, čestitam vam za napredek, ki ste ga naredili sami!
Dejansko lahko ljudje naredimo sami precej precej več, kot pa si predstavljamo.
Imamo svobodno voljo in izbiro. Vi ste jo uporabili za napredek, očitno. Zelo dobro!
Da, vas razumem glede strahu. Tale strah (pa tudi kateri koli drugi) je sicer ovira za napredek, nima pa absolutnega vpliva na nas.
[Quote by: tiara]
Moje vprašanje iz tega sledi: Ali je možno, da ta strah in ostale strahove povezane s slabo samopodobo rešim sama, ali po vašem mnenju rabim strokovno pomoč? Pri terapiji se bojim, da bo proces prehiter in preveč boleč.
|
|
Hmm.
Izkušnje kažejo, da lahko ljudje sami napredujemo, na podlagi svoje lastne izbire in osebnostne moči.
Vendar v večini primerov to lahko traja kar precej dolgo.
S pomočjo od zunaj, recimo s pomočjo kvalificiranega terapevta, se ta proces precej pospeši.
Terapije so različne, Tiara, in verjetno povsem brez soočanja z negatovnostmi v vas samih ne bo šlo.
Lahko seveda povem le zase in za terepije, ki jih uporabljam sam, da proces ni boleč oz. je boleč le toliko, kolikor ste se v danem trenutku pripravljeni odpreti in soočiti.
Hmm.
Obstajajo seveda tudi terapije, ki se sploh ne ukvarjajo z vzroki za težave, in pri teh terapijah bolečine ni. Psihiatrija, recimo, vam nudi neboleč proces. Popapcali boste ene par pet-deset-trideset tabletk in težav navidez ne bo več.
Če pa želite res trajno napredovati, in težave zares razrešiti, potem se bo slej kot prej, potrebno soočiti tudi z vzroki za težave.
[Quote by: tiara]
Do kakšnih dveh let nazaj nisem poznala nobenega čustva ne veselja, ne žalosti, ne jeze, ne strahu,... Večini teh čustev zdaj dovolim na plan, le jeza mi je neznanka. Ponavadi, ko bi realno gledano morala prekipevat od jeze, najprej padem v en čuden »trans« ko ničesar ne čutim, potem pa me popade žalost. Zanima me kako ozavestit jezo, ki jo potlačim in zadevo speljem po starih poznanih poteh.
Hvala za odgovor!
LP,t
|
|
Dolgoletne izkušnje pri humanistični psihoterapiji mi kažejo, da je izpolnjujoče življenje tisto, v katerem se res izražamo, pokažemo taki kot smo, in si priznamo in izrazimo svoje čustvene potrebe.
Vi ste, kot kaže, sami naredili korake v to smer. Napredek je očiten. Še enkrat, bravo. Kar tako naprej!
Jeza, Tiara, in tudi vsi ostali občutki, so le energija, čustvena energija in kot taka se ne more kar izničiti in prenehati obstajati.
Zato je, dolgoročno gledano, tlačenje jeze (ali drugih čustev) relativno napačna taktika.
Percej bolje je, da ta čustva ozavestite in izrazite.
Kako?
Nobenega recepta ni, enostavno dopustite, da pridejo ta čustva ven. Ne vsa in ne naenkrat, seveda.
Počasi, postopoma.
Pri izražanju čustev pazite, da ne prizadenete sebe ali drugih živih bitij (drugih ljudi, živali in rastlin). Najbolje je, da svojo jezo usmerite na kak neživ objekt, recimo star telefonski imenik.
Tudi fizična aktivnost je izjemno dobra za procesiranje potačenih čustev.
Sam sem, recimo, v preteklosti svojo jezo izražal skozi tek. Med tekom sem enostavno pustil, da me je jeza poganjala naprej. In kako hitro sem tekel!
Izražanje čustev, soočanje z njimi in hoja bodisi po starih ali novih poteh, vse to je stvar izbire.
Prav tako, kot ste izbrali, da ne boste več igrali vloge žrtve, prav tako lahko storite isto glede čustev (in vsega ostalega v svojem življenju).
Dovoljeno je, da uporabljamo to izbiro, to je naša prava narava in dediščina.
Hvala vam za dobra vprašanja in lep pozdrav.
Edmond C.
www.edmondc.net |
|
|
|
|
| |
|
