Novo metodo sem poimenoval TRanspersonal Cognitive Therapy. "Transpersonal" zato, ker se delo izvaja s pomoÄŤjo Class II theta stanja in Ĺľivega stika s transpersonalnim Jazom; "Cognitive" zato, ker je to v bistvu delo na spreminjanju percepcije (temeljni kognitivni proces); "Therapy" pa zato, ker je to v bistvu psihoterapija, ukvrja se izkljuÄŤno z vzroki za teĹľave, temelji na humanistiÄŤnem dojemanju posameznika in njegove psihe.

TCT je torej integracija humanistiÄŤne, kognitivne in transpersonalne psihologije oz. psihoterapije.

Raziskava je še v teku, delni rezultati so objavljeni v izpitnem eseju kognitivne psihologije (objavljen je tukaj: http://www.itp.eu.cm)

Odvisnost od duhovnosti

Pri svojem terapevtskem delu in pri poučevanju velikokrat naletim na situacije takih in drugačnih odvisnosti. In skupni imenovalec katere koli vrste odvisnosti (od trdih drog, alkohola, nikotina, hrane, odnosov, dela, iger na srečo itd...) je vedno beg pred samim sabo oz. pred globjo resničnostjo v dojemanju sebe, drugih in sveta.

Ko torej govorim o odvisnosti od duhovnosti v bistvu govorim o begu pred svojimi lastnimi globjimi občutki, lastnostmi in pred svojo intimnejšo resničnostjo.

In ta beg ima zelo veliko preoblek.

Ali sploh VEM kdo sem?

[image1_right] Pri delu z ljudmi oz. pri terapevtskem delu in pri poučevanju yoge me vedno znova preseneča dejstvo, kako osebe, ki iz svojega lastnega vedenja vedo kdo in kaj so, lažje in hitreje napredujejo od oseb, ki imajo glede svoje resnične identitete le relativne in teorijske predstave.

Kako to?
Kaj je tisti element, ki očitno močno vpliva na uspešnost v življenju in pri izvajanju tehnik osebnega in duhovnega razvoja?

Kdo sem jaz – to je sedaj vprašanje

Moderna, uradno sprejeta psihologija počasi priznava obstoj nivojev zavesti, ki vsakdanje doživljanje presegajo po svoji jasnosti, absolutnosti in spremljajočem občutku popolne izpolnjenosti... Ta stanja so seveda dosegljiva prav vsakomur. Tisti, ki so ta stanja neposredno doživeli pričajo, da so to pravzaprav edino resnično in trajno imetje, ki enkrat za vselej postavi življenje na trdne temelje...

Uvod

V tem članku bi rad razmejil svoje poglede na temo zdravljenja depresije. Pišem predvsem iz svojih življenjskih izkušenj, tudi sam imam namreč zelo občutljivo srce, nizek prag občutljivosti in visoko rahločutnost in kot tak včasih težave sam s sabo. Hmm. Verjetno sem glede tega na istem in morda celo na slabšem kot večina depresivnih ljudi, ki jih poznam....ampak, to je že druga zgodba... Predvsem pa pišem iz terapevtskih izkušenj in kot priča napredku ljudi, nad katerimi je uradna medicina/psihiatrija „dvignila roke“ (beri: predpisala psihoaktivne substance) in jih označila za bolezensko depresivne.

Kot terapevt humanistične psihoterapije se v okviru seans Clearinga z depresivnimi osebami torej kar pogosto srečujem. In da, res je, depresija je dejansko zelo resna težava in nikakor jo ne gre jemati kot nekaj površnega in enostavno ozdravljivega. Napredek je v teh situacijah vseprej kot posut s pomladanskim cvetjem. Travme iz preteklosti (ranega otroštva, recimo) in nakopičene nerazčiščene težave in nedoslednosti pri soočanju s svojo intimno resnico nas vse dejansko zelo zelo pogojujejo oz. dopuščamo, da nas pogojujejo.

SveĹľ, optimističen pristop Humanistične psihologije

Za razliko od klasične klinične psihoalitične prakse, ki za pomoč osebam v stiski uprablja analizo oz. "predalčkanje pacienta", Metoda Clearing, kot del moderne humanistične oz. psihologije, jemlje trenutno teĹľavno stanje osebe zelo stvarno in resno. K reševanju težav pristopa optimistično in sicer tako, da upošteva potencial, ki vsak izmed nas pravzaprav je. Humanistična psihoterapija se prične tam, kjer se klinična psihoanaliza konča.
Pristop je realen, sveĹľ in optimističen.

Srečni, aktivni, odgovorni in zares izpolnjeni posamezniki pravijo, da nihče med nami ni čisto sam, da je trajna sreča na dosegu roke in da jo je možno doseči. Pravijo, da je v vsakem izmed nas potencial, ki samo čaka, da ga uporabimo.

če pozorno pogledamo v svoje srce, okoli sebe in pomislimo na kolege in kolegice v službi, na prijatelje in prijateljice, starše ter otroke, kaj vidimo? Resnično srečo in izpolnjenost? Na splošno ne.

Kako to? Kateri so tisti dejavniki, ki nam jemljejo svobodo in srečo, ne glede na življensko pot, po kateri hodimo?

Zgodba je popolnoma izmišljena.
Kakršne koli podobnosti z živečimi osebami so zgolj golo naključje.

Rodila se je pred dvema desetletjema, par let gor ali dol. Raje sicer vidi, da jo ljudje, predvsem moški, vidijo starejšo in bolj zrelo. Zrele ženske so vendar privlačnejše.

Ĺ tudira. V beli Ljubljani, seveda. Daleč od "ljubečih" staršev in pol pretekle zgodovine njenega življenja in travmatičnih izkušenj iz otroštva.