Svež, optimističen pristop Humanistične psihologije
Za razliko od klasične klinične psihoalitične prakse, ki za pomoč osebam v stiski uprablja analizo oz. "predalčkanje" pacienta, Metoda Clearing, kot del moderne humanistične psihologije, jemlje trenutno težavno stanje osebe zelo stvarno in resno. K reševanju težav pristopa optimistično in pri tem upošteva potencial, ki vsak izmed nas pravzaprav je. Humanistična psihoterapija se prične tam, kjer se klinična psihoanaliza konča.
Pristop je realen, svež in optimističen.
Humanistična psihologija se je od sredine prejšnjega stoletja do danes razvila v t.i. mainstream psihologijo, ki podpira človeka kot celoto ter kot inherentno sposobnega za napredek in ga obravnava kot takega tudi v psihoterapiji.
Besedilo lahko natisnete tukaj >>
Svoje komentarje glede vsebine članka lahko pošljete tukaj >>
Glavne poteze moderne humanistične psihologije:
- Človek je globoko v sebi čist, dober in povsem v harmoniji sam s seboj in svetom.
To je seveda v popolnem nasprotju z drugimi dvemi vidiki moderne psihologije (Freudova psihoanaliza ter ortodoksna akademska behavioristično-kognitivna psihologija), ki prisegata na inherentno motenost, destruktivnost ter dokončnost nevrotične človeške psihe. Humanistično psihologijo zato včasih imenujemo tudi "tretja sila psihologije".
To, da je človek v sami srži dober, in neomejen potencial, seveda ne pomeni, da ljudje včasih niso destruktivni in da zlo na svetu ne obstaja. Pomeni le to, da če je človeku ponujena pomoč v obliki varnega okolja, v katerem se bo počutil sprejetega in razumljenega, bo napredoval. Počasi in v svojem ritmu. Humanistični psihologi in psihoterapevti torej stojimo za dejstvom, da so negativnosti v človeku v kateri koli situaciji le trenutne narave in da je vedno prostora za napredek.
- Človek je celota, ki ga sestavljajo fizično telo, čustva, intelekt, transpersonalni jaz in duhovna srž.
Če torej želimo res napredovati in biti bolj izpolnjeni, je potrebno upoštevati vse te dele človeškega obstoja. Le tako lahko resnično raliziramo človeški potencial. Za kar se pri humanistični psihologiji torej zavzemamo je integracija. Integracija v tem kontekstu pomeni, da se oseba lahko pozdravi, da lahko napreduje, celovito.
Pod celovit pristop sodi tudi spoznanje, da smo ljudje v bistvu sami odgovorni za stvari, ki se nam dogajajo. Se pravi, če me boli koleno, to ne pomeni, da je za to izrecno kriv nekdo zunaj mene samega. Naše misli, čustva in stanje fizičnega telesa je naša odgovornost.
Ta moment je zelo pomemben, ker samo prevzemanje odgovornosti inicira globoko v naši psihi osvobajajoče možnosti za resnično napredovanje in doseganje trajne sreče.
- Človek ni uboga žrtev ali agresor nad samim seboj in okolico, temveč živo bitje, ki se razvija.
Daleč, daleč naprej je tak pristop od klinične psihoanalize in še dlje naprej od behaviorističnega mehanskega obravnavanja človeškega ravnanja.
Pionir humanistične psihologije, Abraham Maslow, je podal zanimivo in za tedanji čas (v pedesetih letih prejšnjega stoletja) precej špekulativno teorijo človeškega razvoja. Vendar najnovejše raziskave kažejo, da se človek dejansko razvija skozi različne faze, od rojstva prek otroštva do mladosti in adolescence in še naprej. Nič ni absolutno postavljeno, vedno je možnosti za napredek. To je še ena pozitivna lastnost humanističnega pristopa k človeški psihi.
Če torej povzamem, humanistična psihologija odločno zagovarja pozitivne lastnosti človeške psihe in neomejene inherentne potenciale človeške zavesti. Kakršen koli problem torej imamo v življenju, naj se nahajamo v še tako trdi in nevzdržni situaciji, VEDNO je pristora za napredek. Mehanske omejenosti psihoanalize ali behavioristično-kognitivne psihologije so le en vidik človeške narave. Le en vidik. Zakaj bi se fokusirali na to negativno plat?
Absurd klinične psihoanalize*
Pri klasični pshoanalizi govorimo torej o suhoparni analizi težav in inherentni omejenosti Freudovskega pristopa (nezavedno je determinirano, vse kar lahko naredimo je le manjšanje njenega vpliva) in, po besedah psihiatrov, o prib. 20% uspešnosti zdravljenja t.i. "mentalnih motenj"
Pri takem pristopu oseba ni prav zares aktivno vključena v sam proces terapije in vse prevečkrat obravnavana kot nesposobna reševanja svojih težav (beri: napotena v lekarno po take in drugačne psihoaktivne tabletke).
Seveda ima vsak pristop tudi dobre plati, v to ni dvoma. Če ne gre drugače, je tudi predalčkanje in analiziranje neke vrste posredna pomoč.
Sam utemeljitelj psihoanalize, Sigmund Freud (1856 -1939) je začrtal začetniške poteze pri dojemanju človeške psihe, ki so globoko zaznamovale dušeslovstvo na zahodu. Njegova obsesivna osebnost (kot se je sam opisal), neosebni, analitični in hladen kliničen pristop k obravnavanju lastnosti človeške osebnosti lepo ponazarja izjava, ki jo je napisal v nekem pismu: "Le malo dobrega sem našel v ljudeh v celoti. Po mojih izkušnjah so ljudje večinoma le smeti.".
Nedvomno je njegov prispevek k razumevanju človeške psihologije tukaj na zahodu ogromen, a vseeno plitek, suhoparen in zelo močno začinjen s pretiranim posploševanjem in absolutno zaverovanostjjo v svoj prav (dve izrazite lastnosti osebnosti z obsesivnimi motnjami, mimogrede). Tako njegovi sodobnik, klinični psihologi in psihoanalitiki v bistvu temeljijo svoje znanje na delu nekoga, ki je imel sicer izjemen literarni dar, nikakor pa ni imel prav zares globokega vpogleda v samo naravo človeške psihe.
Mnogi verjamejo, da je psihoanaliza znanost. Tudi sam Freud je rad označeval svoje mentalne akrobacije s to oznako. Vendar psihoanaliza nikakor ne more nositi tega prestižnega naziva. Psihoanaliza ni znanost in tudi nikoli ne bo, vsaj v temeljnem smislu besede, kot je razumljena recimo v znanostih fizike, kemije, nevrobiologije itd... Po definiciji je znanstvena panoga lahko le tista, ki ima trdno, to je fizično, preverljive dokaze; dokaze, katere se lahko zlahka preverja v različnih okoliščinah; rezultate poskusov, katere je mogoče enostavno predvidevati; in katere je mogoče naposled ovreči z novimi dokazi. In če pogledamo te štiri lastnosti katere koli prave znanosti, psihoanaliza in s tem tudi psihologija na splošno (vključno s humanistično in transpersonalno psihologijo) nikakor ne more biti in nikoli ne bo, znanost.
Na tem mestu se seveda ponuja vprašanje, kaj počno doktorji medicine s specializacijo iz psihiatrije po sodiščih in v drugih ustanovah, kjer se zahtevajo znanstveni dokazi za procesiranje kazenskih pravnih postopkov. Hmm.
Psihoanaliza je ena od glavnih vej psihologije danes, a dejstvo je, da je bil Sigmund Freud že za življenja ostro kritiziran. Lydiard H. Horton je leta 1915 predaval na srečanju American Psychological Association in povdaril, da je Freudova teorija polna napak ter njegove interpretacije sanj zelo nevarne. Peter D. Kramer, psihiater in doktor medicine, je prav tako izjavil, da so zamisli Freuda napačne ter žrtve obupnega posploševanja ter da njegovo povdarjanje seksualnosti kot izvora za vse tegobe človeštva enostavno ne stojijo pokonci. Freud je namreč leta 1896 objavil razpravo, v kateri je pribil še zadnej žeblje v krsto svoje psihoanalitične akrobacije: na podlagi obravnavanja pičlih osemnajst primerov je zaključil, da so razlogi za vse nevroze in težave ljudi izključno v njihovih negativnih seksualnih izkušnjah. Hmm. In takim argumentom lahko rečemo znanost?
Očitno je, da tudi sam gledam na delo Dr. Freuda z zelo skeptičnimi očmi. Prav gotovo zato, ker mi lastne psihoterapevtske izkušnje potrjujejo jalavost mentalnih špekulacij oz. psihoanalize in seveda ker (posledično) pripadam veji moderne psihologije, ki je pravo nasprotje mentalnim špekulacijam Freuda.
Med drugim je bil Freud tudi zagovornik determiniranosti. To je bila seveda izključno njegova izbira (in iluzija, po mojem mnenju), ki pa nikakor ne more prav zares odsevati resnične narave celotnega človeškega duha. O popolni zgrešenosti velike večine zamisli in razlag Freudovega sistema človeške psihe pričajo tudi najnovejše ugotovitve pravih, trdnih znanosti, kot so kvantna mehanika, nevrobiologija ter biologija. Več o tem v mojem članku o svobodni volji, tukaj >>
Vedeti moramo, da je Freud živel v času, v katerem je še vedno veljalo mehanično razumevanje vesolja in človeškega življenja. Medicina je bila še vedno v povojih, prav tako nevrobiologija. Žalostno pa je, da se Freudove teorijske postavke psihoanalize še vedno prpagirajo po najuglednejših univerzah kot veljavne. Hmm. Moje mnenje je, da to kaže bolj na vsesplošno pomanjkanje vpogleda v pravo naravo človeškega duha, kot pa na veljavnost ini uporabnost Freudove psihoanalize.
Analitična narava Freuda in njegovi plitki in povečini suhoparni koncepti o človeški psihi se še najbolj kažejo v brezuspešnih poskusih aplikacije psihoanalitičnega pristopa prodročju antropologije ter religije oz. teologije. Znano je, da so Freudove antropološke teorije popolnoma zgrešene in kot take lep primer kratkovidnosti človeškega intelekta, katerega je Freud uporabljal s tako obsesijo.
In psihoanalitični pristop k religiji in teologiji je še ena manifestacija zgrešenosti psihoanalitike. Freud se je jasno opredelil proti resni obravnavi in stvarni raziskavi religije in njenega vpliva na človeško psiho. Zanj je bila religija le medij za tlačenje nevrotičnih tendenc in produkt želje po izpolnitvi praznine v človeških občutkih obubožanosti in nemoči. Šel je celo tako daleč, da je označil religijo kot univerzalno obsesivno nevrozo.
Dandanes tudi prave in trdne znanstvene panoge, kot je kvantna mehanika, dokazujejo dejstva, ki jih t.i. religiozni teksti iz Vedske književnosti recimo, povdarjajo že na tisoče let. Tudi sama humanistična psihologija kaže v to smer in povdarja, da religioznost ni le abstraktni pojem peščice oholih klerkov temveč manifestacija najglobje narave vsakega izmed nas. Transpersonalna psihologija pa gre še dlje. Je veja psihologije, ki je psihoanalitiki diametralno nasprotna, povdarja namreč pomembnost nad-osebnostnih stanj zavesti in njihovo integracijo v vsakdanje življenje. Ampak to je že druga tema...
No, kakor koli že, klinična psihiatrija med drugim temelji na analitičnem pristopu k pomoči osebam v težavah. In biblija klinične psihiatrije je seveda DSM - Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (Diagnostični in statistični priročnik mentalnih motenj). To je glavna referenca za psihiatre, trenutno v svoji četrti reinkarnaciji.
Kar je zanimivo, in iz mojega vidika osupljivo, je to, da najdemo v tej avtoritativni referenci doktorjev medicine in specializiranih psihiatrov označena za mentanlne motnje banalna stanja, kot so:
- jecljanje,
- motnje črkovanja,
- motnje pisanega izražanja,
- problem življenske faze,
- kajenje (nikotin)in uživanje kave (kofein) in ustrezajoče težave ob prenehanju uživanja,
- matematična motnja,
- motnja rivalstva dvojčkov itd...
Če povem to na drugačen način, so torej vsi tisti ljudje, ki jim bolj ležijo družbene vede in ki jim matematika ne gre od rok, moteni? In je vsaj 75% ljudi, ki se pisno sploh nočejo izražati, prav tako mentalno motenih?
Dajte no, lepo vas prosim. In imam sam mentalno bolezen zato, ker sem dvojezičen in pri izdelkih podiplomskega študija v akademski angleščini delam napake črkovanja?
In jecljanje je prav tako mentalna bolezen? Pa trenutni problemi v različnih življenskih fazah, najstnikov, recimo? Hmm.
Da o "mentalnih boleznih in motnjah" kajenja ter pitja kave in krize prenehanja sploh ne govorimo. Dajte no.
In ne boste verjeli, v letih od 1952 se je število "mentalnih motenj" in bolezni povišalo za več kot trikrat! Leta 1952 je bilo v DMS-ju vključenih 112 bolezni, leta 1994 pa že kar 374! In kot pravi G. Paul Lutus v svojem članku "Is psychology a science?", bomo v daljnji prihodnosti imeli prav vsi nekakšno vrsto mentalne bolezni, ker enostavno nič več ne bo normalno! Lahko torej na podlagi tega sklepamo, da je človeška rasa vse bolj mentalno obolela?
Še ne smešen primer: še do nedavnega je bila v tej psihiatrični bibliji kot mentalna bolezen uvrščena tudi homoseksualnost.
Z vsem dolžnim spoštovanjem do kolegov psihoterapevtov in psihologov, to je popolni absurd. Moje osebno mnenje je, da je celotna klinična psihiatrija zgrešena v svoji srži: fokusirana je na negativnosti v človeški psihi - inherentna omejenost Freudovega pristopa, torej.
Naj tukaj izpostavim še en paradoks. Kako naj oseba prav zares napreduje do večje sreče in izpolnjenosti, če pa je uradno klasificirana in diagnosticirana kot recimo manično depresivna oseba (seveda na podlagi zgoraj opisanega priročnika)? Najmanj kar kdorkoli od nas v težavah potrebuje je taka negativna označitev. Iz lastnih psihoterapevtskih izkušenj točno vem, da je lahko kakršna koli negativna oznaka zelo občutljive osebe zanjo porazna. Namesto spodbujanja, optimizma in podpore ima torej oseba pri psihiatru težko pot: diagnosticiranje ima učinke anestetika in direktno negativnega potenciranja že tako težavnega stanja osebe. Hmm.
Naj na tem mestu podelim z vami izjavo ene od mojih strank, ki me je z strahom v očeh postavila to vprašanje: "Se bodo moje težave tudi po vaših seansah povečale? So tudi vaše seanse izvedene grobo in na silo?" Ta oseba je k meni prišla po pomoč po dolgem obdobju neuspešne klinične psihonalitične psihoterapije.
Če gremo še korak dlje, kako lahko doktor medicine in specializiran psihiater mirne duše označi nekoga za mentalno bolnega le na podlagi svoje akademske izobrazbe in na podlagi omenjenega priročnika? Hmm. Simptomi, značilni za določene "mentalne bolezni" vendarle ne morejo biti univerzalni, saj ljudje nismo mrtvi kamni in temveč živa bitja.
Ena od mojih strank je to nedoslednost prav lepo povzela: "Le kako me lahko nek psihiater v eno urni seansi tako detaljno spozna, da postavi edino pravo diagnozo? In kaj mi pravzaprav ta diagnoza sploh koristi? Zakaj se raje ne ukvarja z menoj?"
Znano je, da je Carl G. Jung (1875 - 1961) javno nasprotoval Freudovi psihoanalizi. Sam je večkrat povdarjal, da je psihologija v končnih fazah nujno subjektivna veda, in da psiholog, psihoanalitik ali psihoterapevt nikoli ne more biti prav zares objektiven. V pravih znanostih kot je fizika, deinmo, je znanstveno dokazano, da raziskovalec s svojo prisotnostjo vpliva na izzide rezultatov poskusov na subatomskem nivoju. Če to torej velja za grobe delce materije (elektrone, fotone itd...), to še tolko bolj velja za preučevanje človeške psihe, kakopak.
Moje mnenje je, da je klinična psihoanaliza ekvivalent standardni fiziki oz. Newton-ovi mehaniki; velja le za zelo omejene vidike realnosti. In prav gotovo veste, da je standardna mehanika le šibak in precej plitek uvod v kvantno mehaniko, kjer nič ni več 100% gotovo in kjer si vsak izmed nas sam kreira svojo subjektivno realnost. Sami smo, na koncu koncev, odgovorni za svoje doživljanje. In točno to pravi tudi humanistična psihologoja.
Druga plat medalje
Pri humanistični psihoterapiji, pri Clearingu, o analizi oz. predalčkanju osebe in njenih trenutnih težav seveda ni ne duha ne sluha. Oseba se v procesu jemlje kot sam center dogajanja, njene trenutne težave kot relativne in ovire na poti do njenih ciljev.
V seansah ne omejujemo oseb s takimi in drugačnimi oznakami, temveč jim pomagamo, da se same (s pomočjo terapevta) postavijo na noge in presežejo potrebo po uporabi nekonstruktivnih čustvenih in mentalnih stanj.
Pristop je torej svež, optimističen in realen. V sam proces terapije je oseba vključena izrazito aktivno, pomaga se ji, da realizira svoje inherentne potenciale, sama in povsem v svojem ritmu. Namesto, da terapevt med seanso Clearinga brska po spominu in išče ustrezno suhoparno oznako oz. diagnozo, se raje posveti direktno osebi (torej njej, ne pa njenim negativnostim) in ji pomaga, da sama v svojem ritmu najde avtentične želje in cilje ter tudi vse ovire, ki so v njej in s katerimi se sama omejuje na poti do njenega cilja. Vrši se torej proces, katerega splošni cilj je večja avtentičnost in globja realnost v življenju posameznika.
Vsekakor je tak pristop primeren za vsakogar, nipa ravno vsakdo pripravljen na tako direkten pristop k napredku. Sodelovanje osebe pri taki terapiji je nujno potrebno, angažiranost zelo pomembna. Nagrade so seveda temu primerne, oseba sama sebe skozi tako terapijo bolje spozna, ozavesti avtentične želje, nauči se soočanja in izražanja globjih čustev. Postane samozavestna in na koncu koncev neodvisna tudi od terapije in terapevta.
Kar venomer opažam pri humanistični psihoterapiji je to, da najhitreje in tudi trajno napredujejo predvsem tiste osebe, ki so v svojih življenjih res pripravljene na večjo realnost in globjo resničnost dojemanja sebe, drugih in sveta. Ne glede na starost in socialni položaj ali izobrazbo, je do sedaj v seansah Clearinga napredoval prav vsakdo, ki je bil prav zares pripravljen na bolj pristno čustveno življenje, na realnejši stik z drugimi, na spremembe v načinu razmišljanja ter življenja in na trezno prevzemanje odgovornosti zase in svoja dejanja. Prav vsakdo, ki si upa črpati kreativnost in pogum iz svoje lastne notranjosti, iz tistega neomejenega potenciala, o katerem sedaj celo kvantna mehanika trdi, da v nas obstaja, napreduje dramatično hitro. Daleč, zelo daleč naprej je tak pristop od psihoanalitičnega pristopa, kjer je fokus samo na analizi in razumevanju dinamike osebnosti in se neomajni potencial, ki vsakdo izmed nas prav zares je, enostavno ignorira.
Še ena od mojih strank je to zelo lepo povzela: "Več let sem hodila na skupinsko terapijo in bila tudi individualno obravnavana na analitičen način. In po vseh teh letih se samo bolje poznam, poznam tudi vse vzroke za moje težave, to pa je tudi vse. Vendar vse težave so še vedno tukaj. Prav zares nisem napredovala."
V seansah Clearinga se torej ne daje povdarka na tako in drugače poimenovane psihoze in stanja uma, temveč na samo osebo, živo, prezentno, zelo natančno in optimistično. Pomaga se ji, da postane svobodnejša in sicer ne na podlagi intelektualnega razčlenjevanja in razumevanja svojih težav, temveč na podlagi rehabilitacije življenja po svoji lastni izbiri, iz Sebe, za sebe. Tak pristop omogoča vsaj 4x višjo uspešnsot od tiste, ki jo klinični psihiatri priznavajo svoji metodi.
Resnici na ljubo pa je potrebno izpostaviti tudi drugo plat humanistične psihoterapije. Le-ta je namreč povsem neuspešna pri osebah, ki so zelo globoko v svojih težavah. Recimo takoj po neuspelem poskusu samomora bi bila humanistična psihoterapija Clearing povsem zgrešen pristop. Osebe, ki so na robu življenja in smrti dejansko včasih potrebujejo močnejši prijem, kot pa ga nudi humanistika. V res hudih primerih psihičnih in čustvenih težav, predvsem, ko je oseba nagnjena k samodestruktivnosti ali nasilju, je pomoč v obliki psihoaktivnih sredstev, vsaj začasno, prava izbira.
Nadalje, humanistična psihoterapija je relativno nepravi pristop pri osebah, ki enostavno še niso na tisti točki osebnega razvoja, da bi korak za korakom prevzele polno odgovornost za svoje misli, čustva in dejanja. Za take osebe je vsekakor bolj primerna psihoanaliza, ki "pomaga" ljudem na zelo posreden in prav nič intimen, način.
Kot rečeno pa je humanistična psihoterapija izredno uspešna pri tistih osebah, ki so dejansko voljne storiti korak naprej proti samoakutalizacij in poglabljanju pristnosti (občutkov in misli) in realnosti v svojem življenju. Take osebe napredujejo neverjetno hitro.
Humanistični pristopi k terapiji v tujini
Kot pri veliki večini stvari, je tujina tudi pri psihoterapevtskih pristopih daleč pred nami. V ZDA in Veliki Britaniji denimo, humanistični pristop k reševanju osebnih težav vztrajno izpodriva suhoparne Freudovske analitične pristope.
Sam sodelujem na mednarodnem forumu, kjer študenti psihologije ter tudi študenti podiplomskega študija oz. magisterija ter doktorata, predvsem iz klinične psihologije, izmenjujemo mnenja, poglede ter izkušnje. Nedavno tega je kolega iz ZDA objavil zanimimo vprašanje: Kakšna je vaša klinična opredelitev oz. kaj pri svoji praksi v bistvu uporabljate? Odgovori so bili zanimivi: več kot 90% sodelujočih je priznalo, da jim lastne izkušnje kažejo, da je psihoanaliza (v kateri koli variaciji) brez humanističnih prisptov (gestalt, psihodrama, integralna terapija, encounter itd...) za trajni napredek precej neuporabna in omejena.
Več informacij o humanistični psihologiji lahko najdete na spodnjih povezavah (odprejo se nove strani v angleškem jeziku):
- Humanistična psihologija >>
- Humanistična psihoterapija, pregled >> (American Psychological Association)
- Mednarodno združenje, Association for Humanistic Psychology >>
- Združenje Humanistične psihologije Velike Britanije, UK Association of Humanistic Psychology >>
S postavitvijo same osebe v center dogajanja njenega življenja in z optimističnim obravnavanjem osebe kot neomajnim potencialom, se moderna humanistična psihologija zelo približuje filozofskim tudi postavkam iz Vzhoda, kjer so ta dejstva poznana že na tisoče in tisoče let...
Humanističen pristop k terapiji je kompatibilen z veliko večino svetovnih filozofskih smeri, kot so Budhizem, Vedanta itd... in pogumno hodi iz roko v roki s transpersonalno psihologijo.
* Opomba:
"Against therapy, emotional tyranny and the mith of psychological healing" avtorja Dr. Jeffrey M. Massona, je knjiga, ki dosledno argumentira jalavost kakršne koli psihoterapije in je, po mojem mnenju, neobhodno branje za slehernega psihologa in psihoterapevta, ne glede na pristop.
Edmond C., univ. dipl. psih.
© 2007 by iC Team s.p.
Kako izbrati terapevta in vrsto terapije?
Vsekakor je izrednega pomena komu oseba zaupa pri pomoči iz trenutnih težav. Pri izbiri terapevta/ke je seveda pomembno kar nekaj dejstev.
Oglejte si najpomembnejše, tukaj >>